Camino

S hojo s samim seboj, po tisočletnih stopinjah prednikov, presežeš svoj jaz, ki te s svojim stalnim sebičnim hrepenenjem onesrečuje v vsakdanjem življenju in samodejno zapadeš v neko posebno, srečno stanje, doživiš nenavadno občutje povezanosti, enosti, ljubezni do soljudi in narave, ki ga v vsakdanjem življenju modernega človeka ni.
Preprosto se vse zgodi samo od sebe.
Spomladi, v aprilu 2016, sva se s sestrično Marjano odpravili na Camino, špansko romarsko pot. V mesecu dni sva prehodili vseh 883 kilometrov, z vzhoda na zahod, iz Saint-Jean-Pied-de-Porta v Franciji do konca sveta, Fisterre v Španiji. Spoznali sva vrsto romarjev iz drugih držav Evrope, ZDA in Avstralije.
Spoznali sva njihove zgodbe, zgodbo Italijana Adrianna, Američana Thomasa, Švicarja Fabiana, trpljenje Italijana Giovannija in zgrešeno iskanje mladosti Angleža Davida. Ganila naju je zgodba domačina, Španca Victorja, Korejca Yanga in Nemke Eve, ki je skupaj s triletnim sinom romala na Caminu.
Spoznali sva zgodbe romarjev iz preteklih časov. In spoznali sva čudovito pokrajino, ki naju je navduševala ob poti.
Ugotovili sva, da se vsi prebijamo skozi življenje po svojih najboljših močeh. Da iščemo neko notranje ravnovesje, srečo.Da so naše zgodbe podobne, prepletene. Da smo vsi eno, da je ljubezen v vseh nas. Da je življenje tudi trpljenje.
V prvi vrsti pa je velik blagoslov.