Naš um je Buda

Nan-in, japonski mojster iz obdobja meidži, je sprejel univerzitetnega profesorja, ki ga je zanimal zen. Postregel mu je s čajem. V obiskovalčevo skodelico je nalival še tudi potem, ko je bila skodelica že polna. Profesor je opazoval čaj, ki je tekel preko roba skodlice, naposled pa se ni mogel več zadržati. Vzkliknil je: "Saj je že polna! V skodelico ne bo šlo nič več!" "Enako kot ta skodelica", rekel Nan-in, "ste tudi vi polni lastnih mnenj in domnev. Le kako bi vam pokazal zen, če svoje skodelice prej ne izpraznite?"

Zen zavrača doktrine svetih besedil in svojo modrost, pradžno, prenaša s koani in kratkimi zgodbicami, anekdotami, ki v prispodobi z zgodbo, pogovorom ali pesmijo poskušajo povedati tisto, česar z besedami sicer ni mogoče ne opisati ne sporočiti. Zato so mesto in vlogo, ki jo imajo sveta besedila v budizmu sicer, prevzeli koani in te kratke, marsikdaj prav kratkočasne zgodbice. Tako so klasični koani in anekdote postali sveta besedila zena.