Adelma von Vay

Adelma von Vay se je rodila 20. oktobra leta 1840 v Tarnopolu v Galiciji (današnji Ukrajini) kot hčerka grofa Wurmbranda in njegove žene, grofice Teleky. Zgodnje otroštvo je preživela na družinskem posestvu v mestu Schwarzau na Spodnjem Avstrijskem, po očetovi smrti pa je z materjo, ki se je v drugo poročila s knezom Solms-Baruthom, zapustila Avstro-Ogrsko in naslednjih deset let svojega življenja preživela v Prusiji. Z dvajsetimi leti se je poročila z madžarskim magnatom, baronom Ödönom von Vayem, s katerim je v idilični zakonski zvezi preživela polnih šestdeset let. Zakonca sta najprej nekaj let živela v mestu Tiszalök na madžarsko- ukrajinski meji, kmalu pa sta se preselila v Slovenske Konjice (tedanji Gonobitz), kjer sta na Prevratu kupila graščino.

Adelmino prvo srečanje z okultnimi vedami sega v leto 1865, ko ji je zdravnik, dr. Adolf Grünhut (1826-1906), zaradi hudih krčev svetoval, naj se poskusi zdraviti z metodo medialnega oziroma avtomatičnega pisanja. Sprva je to metodo odklonila, nato pa v hudi stiski z njo le poskusila, in presenečena ugotovila, da ji resnično ublaži bolečine. Kljub nelagodju, ki je spremljalo njena prve poskuse avtomatičnega pisanja, je ob podpori svojega moža z njim nadaljevala in prek njega stopala v stik z različnimi duhovi, ki so ji pomagali nadalje razvijati njene medialne sposobnosti. S pomočjo enega od teh je Adelma predpisovala homeopatska zdravila in z velikim uspehom ozdravljala težke bolezenske primere. Glas o njenih izjemnih zdravilskih sposobnostih se je hitro razširil in prošnje za pomoč so začele množično prihajati tudi iz raznih koncev Evrope, Rusije in Amerike.

Homeopatsko zdravljenje je uspešno nadgrajevala tudi z magnetnim zdravljenjem. Z magnetizmom je v tistem času zdravil tudi dolenjski župnik Jurij Humar, s katerim je bila Adelma v tesnih pisemskih stikih. Med Adelmo in Humarjem je vladalo vzdušje pristnega zaupanja in razumevanja, saj sta oba z velikim zanimanjem raziskovala “skrivnostne sile”, se ukvarjala s preučevanjem telepatije, magnetizma in jasnovidnosti, ter vsak po svoje skušala razložiti pojave, ki sta jih izkušala na lastni koži. Adelma je na daljavo zdravila tako, da je svojim pacientom pošiljala magnetizirano vato.

O zdravilskih in medialnih sposobnostih Adelme von Vay je nadvse spoštljivo govorila tudi Helena Petrovna Blavatsky. V svojem temeljnem delu Razkrita Izida (Isis Unveiled, 1877) jo opisuje kot enega redkih primerov resničnega medija, ki ga krasita poštenost in dobrota. Ta omemba v Razkriti Izidi je brez dvoma močno pripomogla k Adelmini svetovni slavi. Znotraj teozofskih krogov je bila naklonjenosti deležna tudi s strani polkovnika Henryja Steela Olcotta, prvega predsednika Teozofskega društva, ki je visoko cenil predvsem njene jasnovidne sposobnosti. Tudi sam naj bi v ta namen uporabljal posebno kristalno kroglo, ki mu jo je nekoč podarila prav Adelma, ki je bila v tesnih pisemskih stikih tudi z naslednjo generacijo vodilnih teozofov, med drugimi z Annie Besant.


Zaradi vseh teh stikov, predvsem pa dejstva, da so njene knjige navdušeno prebirali najvišji krogi teozofskega gibanja, je v Adelmi mogoče upravičeno videti začetnico teozofije na Slovenskem. Toda Adelmini stiki še zdaleč niso bili omejeni samo na teozofske kroge, saj si je redno dopisovala tudi z mnogimi drugimi znanimi spiritisti in okultisti svojega časa, tako rekoč iz vseh večjih evropskih dežel in Amerike.


V Enciklopediji okultizma (An Encyclopaedia of Occultism, 1920) je omenejana kot pobudnica spiritizma na avstroogrskem, pri čemer je odigralo odločilno vlogo Društvo duhovnih raziskovalcev (Verein spiriter Forscher), ki sta ga skupaj z možem pomagala ustanoviti 1. aprila 1871 v Budimpešti, nedolgo po prvem izidu njene najbolj pomembne knjige Duh, sila, snov. Novoustanovljeno društvo ni bilo mišljeno kot dogmatična spiritistična sekta, ampak je bilo trdno zasidrano v okvirih krščanske vere. V skladu s prepričanjem, da je resnični spiritizem mogoče prakticirati le znotraj trdnih okvirov krščanske vere, je tudi knjigo Duh, sila, snov Adelma nekoč označila kot primer “čistega krščanskega spiritizma”, Franz Hoffmann, profesor filozofije na univerzi v Würzburgu, pa za razodeto modrost.

Skupaj z možem Ödönom sta finančno podprla tudi izgradnjo bolnišnice, ki so jo leta 1897 odprli v Slovenskih Konjicah. Pa tudi sicer je Adelma daleč naokrog slovela kot velik človekoljub, ki svojih zdravilskih sposobnosti ni nikoli zaračunavala, ampak je nesebično priskočila na pomoč tako bogatim kot revnim.

Adelma von Vay je umrla 25. maja 1925 v Slovenskih Konjicah, kjer je tudi pokopana.


Povzeto po spremni besedi Jana Ciglenečki k prevodu knjige Duh, sila, snov

V tej kategoriji ni nobenih proizvodov