Monografija o Almi M. Karlin, ki osvetli njeno strast, povezano s staroegipčansko kulturo, hkrati pa posveti tudi v prostor teozofske misli, ki se ji je bolj posvetila v zadnjih letih svoje ustvarjalne dobe; s spremno besedo poznavalke Karlinove Jerneje Jezernik.
Nemški časopisi njenega časa so o njej pisali, da je bila prva belopolta ženska, ki je na začetku 20. stoletja sama prepotovala ves svet. Če dodamo, da ni potovala kot turistka, temveč kot raziskovalka in ustvarjalka, da je potovala sama in se med potjo ves čas tudi sama preživljala s svojim znanjem in da je po svetu neprekinjeno potovala osem let zapored, potem ta trditev drži. V 30. letih 20. stoletja je postala tudi ena najbolj priljubljenih in branih avtoric potopisov, ki so se celo v času svetovne gospodarske krize na nemškem trgu prodajali v skupno sto tisoč izvodih.
Na svoji poti okrog sveta je Celjanka Alma M. Karlin (1889–1950) konec leta 1927 obiskala tudi afriško celino in jo občutila kot »deželo skrivnostnih urokov in potopljenih kultur.« Toda v prvi stik z njo je prišla že veliko prej, v letih tik pred prvo svetovno vojno, ko je – medtem ko je delala in študirala v Londonu, ki je na začetku 20. stoletja prekipeval od številnih okultnih združb in magičnih praks – z velikim zanimanjem obiskovala Britanski muzej ter v egipčanskem oddelku zavzeto študirala razstavljene eksponate, ki so ji bili marsikdaj v magično spodbudo za kakšno od njenih kratkih zgodb. Starogipčanska civilizacija je bila tako ena prvih visokih kultur, s katerimi se je Alma podrobneje seznanila, čeprav je kot teozofinja marsikatero zgodbo iz star(odavn)ega Egipta prepletla z dediščino mitološke Atlantide, ki naj bi bila praizvor vseh civilizacij, tudi staroegipčanske.
Če je magija tudi naravnanost uma, drugačen način za razlago stvari, polje možnosti za ustvarjalno poigravanje s snovjo, potem ni dvoma, da je Almo magija starodavnega Egipta duhovno in umetniško preobražala vse življenje. Njena doslej še neobjavljena novela Ein Arzt unter Tutmosis / Tutmozisov zdravnik, ki jo je kot eno zadnjih daljših proznih besedil napisala dve leti pred svojo smrtjo, to le dokazuje.
Četudi že hudo bolna, je Karlinova novelo o dvornem zdravniku in svečeniku Amneosu iz »zlatega obdobja Egipta med 7. in 6. tisočletjem pred Kristusom« v temeljih prežela z duhovitostjo, hudomušnostjo in humorjem ter tako poskrbela za zgodbo, ki jo bralec poleg bogatih duhovnih sporočil in mnogih življenjskih modrosti bere predvsem z nasmeškom na ustih.
Besedilo, ki ga danes v tipkopisu hranita tako Berlinska državna knjižnica kot tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani in predstavlja novost v avtoričinem knjižnem naboru, je Alma takoj po nastanku ponudila v objavo svojemu najljubšemu založniku Maxu Möhringu iz Leipziga, a do njegove objave prihaja šele letos, kot poklon založbe Sanje ob 125-letnici pisateljičinega rojstva.
Nemški časopisi njenega časa so o njej pisali, da je bila prva belopolta ženska, ki je na začetku 20. stoletja sama prepotovala ves svet. Če dodamo, da ni potovala kot turistka, temveč kot raziskovalka in ustvarjalka, da je potovala sama in se med potjo ves čas tudi sama preživljala s svojim znanjem in da je po svetu neprekinjeno potovala osem let zapored, potem ta trditev drži. V 30. letih 20. stoletja je postala tudi ena najbolj priljubljenih in branih avtoric potopisov, ki so se celo v času svetovne gospodarske krize na nemškem trgu prodajali v skupno sto tisoč izvodih.
Na svoji poti okrog sveta je Celjanka Alma M. Karlin (1889–1950) konec leta 1927 obiskala tudi afriško celino in jo občutila kot »deželo skrivnostnih urokov in potopljenih kultur.« Toda v prvi stik z njo je prišla že veliko prej, v letih tik pred prvo svetovno vojno, ko je – medtem ko je delala in študirala v Londonu, ki je na začetku 20. stoletja prekipeval od številnih okultnih združb in magičnih praks – z velikim zanimanjem obiskovala Britanski muzej ter v egipčanskem oddelku zavzeto študirala razstavljene eksponate, ki so ji bili marsikdaj v magično spodbudo za kakšno od njenih kratkih zgodb. Starogipčanska civilizacija je bila tako ena prvih visokih kultur, s katerimi se je Alma podrobneje seznanila, čeprav je kot teozofinja marsikatero zgodbo iz star(odavn)ega Egipta prepletla z dediščino mitološke Atlantide, ki naj bi bila praizvor vseh civilizacij, tudi staroegipčanske.
Če je magija tudi naravnanost uma, drugačen način za razlago stvari, polje možnosti za ustvarjalno poigravanje s snovjo, potem ni dvoma, da je Almo magija starodavnega Egipta duhovno in umetniško preobražala vse življenje. Njena doslej še neobjavljena novela Ein Arzt unter Tutmosis / Tutmozisov zdravnik, ki jo je kot eno zadnjih daljših proznih besedil napisala dve leti pred svojo smrtjo, to le dokazuje.
Četudi že hudo bolna, je Karlinova novelo o dvornem zdravniku in svečeniku Amneosu iz »zlatega obdobja Egipta med 7. in 6. tisočletjem pred Kristusom« v temeljih prežela z duhovitostjo, hudomušnostjo in humorjem ter tako poskrbela za zgodbo, ki jo bralec poleg bogatih duhovnih sporočil in mnogih življenjskih modrosti bere predvsem z nasmeškom na ustih.
Besedilo, ki ga danes v tipkopisu hranita tako Berlinska državna knjižnica kot tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani in predstavlja novost v avtoričinem knjižnem naboru, je Alma takoj po nastanku ponudila v objavo svojemu najljubšemu založniku Maxu Möhringu iz Leipziga, a do njegove objave prihaja šele letos, kot poklon založbe Sanje ob 125-letnici pisateljičinega rojstva.
Bodite prvi in oddajte svoje mnenje
Predlagani izdelki
Priljubljeni izdelki
Prijavite se na e-novice