Rumi

O avtorju

Džalāl ad-Dīn Muḥammad Rūmī (1207–1273), v svetu znan preprosto kot Rumi, je bil perzijski pesnik, islamski pravnik, teolog in sufijski mistik ter eden najpomembnejših predstavnikov sufijske poezije. Večino življenja je preživel v Konji v današnji Turčiji, kjer je kot učenjak in duhovni učitelj sprva sledil tradicionalni poti islamskega učenjaka. Globoko prelomnico v njegovem življenju je pomenilo srečanje s skrivnostnim potujočim dervišem Šamsom iz Tabriza. Njuno intenzivno duhovno prijateljstvo je v Rumiju prebudilo novo obliko mističnega izkustva ter ga spodbudilo k ustvarjanju obsežnega pesniškega opusa.

Osrednje mesto med njegovimi deli zavzema Masnavi (Mathnawi), šestdelni pesniški ep, ki velja za eno najpomembnejših del sufijske literature. Zaradi njegovega izjemnega vpliva na perzijsko islamsko duhovnost ga pogosto imenujejo tudi »Koran v perzijskem jeziku«. Drugo veliko delo je Divan-i Šams-i Tabrizi, obsežna zbirka lirične poezije, v kateri Rumi skozi podobe ljubezni, hrepenenja, ločitve in združitve izraža svojo mistično izkušnjo ter povezanost s Šamsom.

Rumi v svojih pesmih in pripovedih uporablja bogastvo prispodob, zgodb in simbolov, s katerimi raziskuje človekov odnos do Boga, naravo ljubezni, minljivost ter pot notranje preobrazbe. V središču njegovega mističnega izročila je ljubezen kot sila, ki človeka presega in ga vodi od navezanosti na zunanji svet k globljemu spoznanju sebe in božanskega. Prav zaradi univerzalnosti njegovih tem je njegova poezija skozi stoletja presegla jezikovne, kulturne in verske meje ter še danes nagovarja bralce po vsem svetu.

Rumijeva dela so prevedena v številne jezike in sodijo med najbolj brana dela svetovne mistične literature. V slovenščini so dostopni prevodi in izbori njegove poezije ter druga besedila, med njimi Zakladi duše in Ogenj ljubezni.