Roman Abafi avtorja Miklósa Jósike prinaša zgodbo, ki se dotakne globin človekove notranjosti in odpira vrata osebni preobrazbi. Zgodba živahno pripoveduje o boju s šibkostmi, premagovanju ovir in oblikovanju značaja, ki vodi do zmage posameznika nad samim seboj. Ob tem ne govori zgolj o preteklosti, ampak ponuja pogled v večnost, kjer vsak bralec lahko najde navdih, da razjasni svojo pot in utrdi vrline. Delo je močno zaznamovalo življenje genija Nikole Tesle, ki ga je sam prepoznal kot ključnega na svoji poti. To delo je bilo prvič prevedeno v slovenščino, je namenjeno vsem, ki v literaturi iščejo globoko resnico, moč in spodbudo za izpolnitev svoje poti.

Nikola Tesla je o tej knjigi zapisal takole:

"To delo je nekako prebudilo mojo šibko voljo in začel sem vaditi samokontrolo. Sprva se je moja odločnost topila kot aprilski sneg, a sem kmalu premagal svojo šibkost in začutil zadovoljstvo, da počnem, kar si želim, kot še nikoli prej.

Sčasoma je ta naporna duhovna vaja postala moja druga narava. Sprva sem moral svoje želje potlačiti, vendar sta sčasoma želja in volja postali eno.
Nekaj let po takšnem obvladovanju duševnih, moralnih in telesnih sposobnosti sem popolnoma zagospodaril nad seboj, tako da sem se poigraval s strastmi, ki bi uničile nekatere veliko močnejše ljudi."

Nikola Tesla

O avtorju:

Miklós Jósika se je rodil leta 1794 v mestu Turda v Transilvaniji v ugledni plemiški družini. Odraščal je med knjigami in starimi rokopisi, kar je zgodaj prebudilo njegovo zanimanje za zgodovino in pripovedovanje. Že kot mlad je rad pisal pesmi, pozneje pa je študiral pravo in služil v vojski, kjer je doživel burne dogodke napoleonskih vojn. Prav v tem času je odkril evropsko književnost in spoznal, da ga bolj kot orožje privlači pero.

Po koncu vojaške kariere se je posvetil pisanju in kmalu postal eden najpomembnejših madžarskih pisateljev 19. stoletja. Njegovo najznamenitejše delo Abafi velja za prvo veliko zgodovinsko pripoved v madžarski književnosti. V njem se prepletajo zgodovina, domoljubje in človeška čustva, kar daje romanu pristnost in toplino.

Jósika je pisal v času, ko je madžarska literatura šele iskala svoj izraz, zato je njegov prispevek toliko pomembnejši. Njegove zgodbe odlikujejo jasen slog, iskrenost in razumevanje za človekovo notranjost. V njih je čutiti vpliv romantike, pa tudi željo, da bi bralcem približal zgodovino svojega naroda.

Živel je pestro življenje, polno sprememb in potovanj, vendar je vselej ostal zvest svoji ljubezni do literature. Umrl je leta 1865, za sabo pa pustil bogato zapuščino, ki še danes velja za temelj madžarske proze. Miklós Jósika ostaja pisatelj, ki je znal zgodovino spremeniti v pripoved s srcem in človeka postaviti v središče vsake zgodbe.