Šamanizem

Knjiga z naslovom Šamanizem, avtorice Marie Ane Kolman (v virih navedena tudi kot Ana Maria Kolman), prinaša poglobljen uvid v prastara znanja in spiritualne tehnike, ki so tisočletja starejše od sodobnih sistemov. Delo predstavlja pomemben prispevek k razumevanju te starodavne tradicije v sodobnem času.

Prastara tradicija kot ekspresija in sporočilo

Šamanizem velja za najstarejšo človeško filozofiju, psihologijo, religijo in medicino. Zgodovinski pregled znotraj knjige osvetljuje pot od začetnih antropoloških opazovanj in napačnega diagnosticiranja s strani klasične psihoanalize pa vse do empiričnih laboratorijskih raziskav transpersonalne psihologije, ki so šamanske tehnike postavile v popolnoma novo luč.

Ključni poudarki vsebine

• Zgodovinski razvoj: pregled šamanizma skozi oči antropologov, zgodnje psihoanalize in sodobnih transpersonalnih psihologov.
• Hitro delovanje tehnik: vpliv monotonega ritma šamanskega bobna na prehod posameznika v višja stanja zavesti.
• Sinteza znanosti in tradicije: raziskovanje šamanskega psihosomatskega zdravljenja, sanj in placebo efekta z empiričnimi dokazi.

Odlomek iz knjige

Da bi šamanizem kot najstarejša filozofija, psihologija, religija in medicina lahko prešel iz neke dalnje nekdanjosti, kjer je bil umeščen med impresijo in izročilo, v sedanjost in zaživel kot ekspresija in sporočilo, je potrebno »uprizoriti nekdanjost« in preko svojega razumevanja, ki je sicer omejeno prav v dojemanju tistega, kar je osnova šamanizma, znanje te prastare tradicije rešiti večne preteklosti in pozabe. Prastara znanja in spiritualne tehnike, tisočletja starejše od Svetega pisma, Bude in Lao-Tseja, postajajo v današnjem času znova zanimive. Vzrok za povečano zanimanje tako laikov kot znanstvenikov so nove tendence v kulturi zahodno od vzhoda, ki oživljajo stare zdravilne in meditacijske tehnike. Medtem ko tehnike joge in vzhodnjaške meditacije zahtevajo dolga leta učenja, šamanske tehnike delujejo zelo hitro in nič nenavadnega ni, da ljudje že zgolj pri poslušanju monotonega ritma šamanskega bobna doživijo izkušnjo videnja, prepoznajo višje duhovne razsežnosti in prestopijo v višje stanje zavesti, kjer so jim dostopna znanja, vedenja in modrost, ki so v evolucijskem razvoju človeka utonila v praspomin. Precejšnje zanimanje za šamanizem so sprožile tudi knjige Carlosa Castanede, v katerih opisuje izkušnjo svojega dolgoletnega šolanja pri šamanu iz indijanskega plemena Yaqui. Medtem ko so njegove prve knjige literarna oblika njegove doktorske dizertacije iz antropologije, je verodostojnost njegovih zadnjih del med strokovnjaki menda sporna. Nesporno pa je, da so prve informacije o izjemnem znanju šamanov prišle v širšo javnost prav s Castanedo. Sledile so številne publikacije strokovnjakov, predvsem antropologov, ki pa so šamanizem sprva opazovali bolj iz obrobja kot iz izkustva. Kot antropologi so raziskovali življenje na arktičnem severu, v tropskem pragozdu, v sibirskih stepah ter drugih odročnih predelih in se tam srečali s šamanizmom. Antropološkim raziskovalcem so sledili psihologi, ki pa k razumevanju šamanizma žal sprva niso prispevali verodostojnih argumentov. Nezadostno antropološko znanje, površno razumevanje in pomanjkanje osebne izkušnje s šamanskimi tehnikami je privedlo do napačnega razumevanja šamanizma, ki se je ohranilo dolga desetletja. Izvor tega napačnega razumevanja je bila in je psihoanaliza – dolgo časa vodilna struja zahodne psihiatrije – ki je šamanizmu pripisala zelo negativen predznak. Freud in analitiki so zavračali mistično spoznanje in ga označili kot odklonilni mehanizem ali kot težko psiho-patološko stanje. Transcendentalno izkušnjo ekstaze so razumeli kot bolezensko psihotično regresijo. Mistično izkušnjo so imenovali »nevrotična regresija k združitvi z materinimi prsmi«, razsvetljenje pa razumeli kot »regresijo v stanje v maternici«. Jogiji, šamani in modreci so tako dobili udobno psihološko karakteristiko kot nevrotiki. Antropologi, ki so sledili takšnim prepričanjem psihologov, psihiatrov in psihoanalitikov, so se zato poglobljenemu raziskovanju in razumevanju šamanizma izogibali. Šamani nemalokrat kažejo nenavadno obnašanje, vstopajo v spremenjena stanja zavesti, imajo vizije in znajo komunicirati z duhovi, kar je posledično vodilo do prepričanja, da so moteni, in sledila je nesporna diagnoza: shizofrenija, histerija in epilepsija. Rezultat te diagnostike je bilo še večje nerazumevanje globokih in pozitivnih aspektov šamanske tradicije in šamanizem je kot patološko stanje za dolga desetletja »pristal na psihiatriji«. Sodobna psihologija, predvsem humanistična transpersonalna psihologija, pa tudi šole, ki so sledile Karlu Gustavu Jungu, so presegle okvire psihoanalize in pričele proučevati šamansko psihosomatsko zdravljenje, spremenjeno stanja zavesti, sanje, meditacijo, psihodelične droge, mistična izkustva in placebo efekt. Te raziskave, podprte z empiričnimi dokazi in laboratorijskimi analizami, so šamanske tehnike postavile v popolnoma novo luč. Poleg tega se je nekaj psihologov in psihiatrov odločilo za šamansko šolanje, kar je pripomoglo k temu, da sodobna psihologija drugače razume šamanizem in ga zato ne diagnosticira več kot patološko stanje.