Svami Vivekananda

Svami Vivekananda (1863–1902) je bil duhovni vizionar, intelektualni genij in izjemen učitelj, ki je v svojem kratkem življenju spremenil dojemanje duhovnosti tako v Indiji kot na Zahodu. Rojen kot Narendranath Datta v aristrokratski bengalski družini v Kalkuti, je že v mladosti iskal odgovore na temeljna vprašanja o življenju, resnici in naravi Boga. Njegova radovednost ga je vodila k spoznavanju tako zahodnih filozofij kot globokih indijskih tradicij, dokler ni v Šri Ramakrišni našel učitelja, ki je pomiril njegove dvome in ga usmeril na pot notranjega prebujenja.

Ko je Ramakrišna leta 1886 zapustil ta svet, je Vivekananda opustil svetovne vezi in se kot potujoči menih odpravil po Indiji, kjer je raziskoval človeško trpljenje, modrost in duhovno prakso. Njegovo sočutje in zavezanost ljudem sta ga pripeljala tudi na Zahod, kjer je leta 1893 na Svetovnem parlamentu religij v Chicagu predstavil hindujsko filozofijo Vedante in joge širši javnosti. Njegov govor je takoj postal zgodovinski trenutek, ki je odprl vrata razumevanju in spoštovanju med različnimi duhovnimi tradicijami.

V naslednjih letih je Vivekananda predaval po Ameriki in Angliji, pri tem pa je zlahka prepletal globoko filozofsko misel z življenjsko prakso, nagovarjal bralce in poslušalce, da iščejo resnico v svojem vsakdanjem življenju. Po vrnitvi v Indijo je ustanovil Ramakrishna Math in Ramakrishna Mission, ki še danes nadaljujeta njegovo delo učenja, služenja in širjenja Vedante.

Vivekananda je verjel, da je vsaka duša potencialno božanska in da se božanskost uresničuje skozi delovanje, predanost, disciplino uma ali filozofsko razumevanje. Njegovo življenje je bilo priča te ideje – služenje človeštvu kot služenje Bogu, znanje kot dejanje, besede kot življenjska praksa. V Indiji velja za patriotskega svetnika, njegov rojstni dan pa se praznuje kot Dan mladine. Umrl je 4. julija 1902, a njegovo učenje in navdih živi naprej skozi njegove spise, predavanja in ustanove, ki jih je ustvaril.