Svami Paramananda v tem delu razvija pogled Vedante, po katerem je izvor bolezni pogosto zasidran v človekovem umu in ne v telesu. Fizična bolezen se po tem razume kot končna manifestacija globljih miselnih in notranjih procesov. Avtor izhaja iz spoznanja, da ima miselno delovanje neposreden vpliv na telesno stanje, saj ga lahko bodisi obremenjuje bodisi oživlja in krepi.

Duhovna esenca zdravljenja

Pravo zdravljenje je po Paramanandovem razumevanju mogoče le takrat, ko je vzpostavljen stik z duhovno esenco človeka. Ko se zavest obrne k temu notranjemu viru, pozornost do telesa postopoma izgublja osrednje mesto. Zdravje takrat ni več predmet prošnje ali napora, temveč naravna posledica ponovnega stika z duhovnim jedrom, v katerem se človek obnavlja kot celota.

Joga kot pot k notranji povezanosti

Knjiga predstavi jogo kot sistematično orodje za doseganje tega notranjega stanja. Paramananda se dotakne različnih jogijskih poti, med njimi raja, hatha, jnana in karma joge, ki jih povezuje skupni cilj umiritve uma in poglobitve zavesti. V središču vseh teh pristopov je meditacija, tesno povezana z zavestnim in pravilnim dihanjem.

Vloga diha in prane

Dihanje je predstavljeno kot ključni most med telesom in zavestjo. Z razumevanjem zakonitosti dihanja se človek nauči usmerjati prano, življenjsko energijo, ki vpliva na notranje ravnovesje, umirjenost in vitalnost. Avtor pokaže, kako lahko zavestno dihanje prispeva k sprostitvi, povečanju energije in postopnemu razreševanju telesnih težav.

»Dihanje je medij življenja. S pomočjo razumevanja in uporabe znanosti o pravilnem dihanju lahko v svojem telesu ohranjamo zdravo stanje; ker lahko s svojim dihanjem nadziramo prano oziroma življenjsko silo.«