Zgodbe ob kuhinjski mizi

Tenkočutno napisane življenjske zgodbe opominjajo, da smo od nekdaj zdravili drug drugega s svojo navzočnostjo, poslušanjem, sočutjem in sprejemanjem.

Prebiranje zgodb Rachel Remen je zdravilno. Ko poslušamo njen glas in glasove tistih, ki so uporabili rane kot vrata v preobrazbo svoje bolečine, naše trpljenje nekako pojame, rane se začnejo celiti, srce se počuti dovolj varno, da se še malo odpre. Povezani smo drug z drugim. V obdobjih, ko se počutimo najbolj ranljive, se razodene in prikaže tisti del nas,ki je neranljiv. Srce se začne odpirati in začutimo ga, kakor da bi odprli oknico in spustili vase sončno svetlobo, ki je ves čas potrpežljivo čakala, da jo bomo sprejeli.

Ko prosim ljudi, naj mi povedo svojo zgodbo, včasih govorijo o svojih dosežkih, o tem, kaj so v življenju pridobili ali zgradili. Veliko nas ne pozna svoje zgodbe. Zgodbe o tem, kdo smo, ne, kaj smo naredili. S čim smo se spopadali, da smo zgradili, kar smo zgradili, od kod smo črpali in kaj smo tvegali, da smo zgradili, kaj smo čutili, mislili, odkrili in česa smo se bali v dogodkih svojega življenja. Resnične zgodbe, ki pripada samo nam.