Ženske, ki tečejo z volkovi

Knjiga je preplet starodavnega pripovedništva, psihoanalize in kulturne antropologije, poziv ženskam, naj prebudijo ustvarjalne potenciale in postavijo zdrave meje.

Knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi na novo osvetljuje medosebne odnose, podobo o sebi in različne oblike odvisnosti. Prebuja spomine na druge kraje, čase in načine bivanja, poglablja in razprostira zgodbe in mite. Clarissa Pinkola Estés začne z zgodbo o La Lobi, volčji ženski, ki zbira kosti in zapoje pesem nad njimi, da oživijo in se odenejo v meso, nato pa popelje skozi devetnajst pravljic, vitaminov za dušo, kot jim reče, v katerih tke vezi z Divjo žensko. Kajti prav Divja ženska v Sinjebradcu prišepne mladi ženi, kako naj se reši pred morilskim možem, v Modri Vasilisi je jaga baba, ki ve, da preveč znanja prezgodaj škoduje, v Okostnjakinji obudi ljubezen moškega, v La Mariposi je stara Indijanka, ki pozna moč telesa, v mitu o Perzefoni je Demetra in Baubo, boginja plodnosti in trebušnega smeha, v Brezroki deklici kraljica mati. Divji raček je pravljica o iskanju pripadnosti, Medved mlade lune govori o jezi kot učiteljici ter o potrpežljivosti, vztrajnosti in odpuščanju, La Llorona o pretočnosti ustvarjalnih tokov, Tjulnjica o maski, ki jo nosimo, in nujni občasni samoti, Rdeči čeveljci o upornosti, Deklica z vžigalicami o sestradani duši, Zlatolaska o mračnih skrivnostih. Razlaga pravljic in mitov vsebuje zemljevid vseh pasti, znanih in nepričakovanih, ki jih ženska srečuje med vračanjem k instinktivnemu jazu v dom Divje ženske, pa tudi poziv, naj se sooči s tistim, česar se najbolj boji, s svojo močjo.

Znotraj vsake ženske se skriva naravno in divje bitje, opremljeno z instinkti, intuicijo in brezčasno vednostjo. Clarissa Pinkola Estés jo imenuje Divja ženska in dokazuje, da jo je mogoče in nujno priklicati in oživiti. Utira pot skozi številne plasti zavesti do notranjih glasov, ki šepečejo v kostnem mozgu, in vabi v kraljestvo duha, ki zdravi, prebuja, izziva in povezuje.