Bhagavadgita ali Gospodova pesem, sodi med klasična dela indijske književnosti. Predstavlja del največjega epa Mahabharate.

V Bhagavadgiti, je osrednji del pogovor oz. filozofska razprava, med Krišno in Arjuno. V 18-tih poglavjih, razlaga Krišna življenjsko modrost, kot odgovor na vprašanja svojega sorodnika ter prijatelja Arjune.

V tej knjigi so k posameznim verzom (šlokam), pripisani komentarji, velikega sodobnega modreca, borca za svobodo, poeta ter duhovnega učitelja Šri Aurobinda (1872- 1950).

Šri Aurobindo je svoje eseje o Bhagavadgiti najprej objavljal v reviji Arya v dveh serijah: prvo med avgustom 1916 in julijem 1918, drugo pa od avgusta 1918 do julija 1920. Leta 1922 je združil in rahlo dopolnil prvo serijo v knjigo. Nato je leta 1928 izdal obsežno, temeljito izboljšano in ponatisnjeno verzijo, ki je od takrat ostala osrednja izdaja, pogosto ponatisnjena in vključena v zbirko Collected Works of Sri Aurobindo.

Gito Aurobindo predstavlja kot sintezo filozofije in vsakodnevnega življenja. Združuje tri jogijske poti – delovanje brez navezanosti (karma joga), znanje (jnana joga) in predanost (bhakti joga) – v celostno prakso, ki človeku osmisli in mu omogoči življenje v vsakodnevnem svetu, namesto pobega ali asketskega umika.

Preko esejev se dotika notranjih bojazni, človekove duhovne naloge (dharma), in večne resnice, da je Gita pesem božanskega življenja. Ne govori o zgolj razsvetljenju, ampak išče način, kako to uresničiti v realnosti – v bitki življenja, v delu, v odgovornosti in v iskanju svobode srca in duha.

Bralec ima tako na voljo Bhagavadgito kot starodavni spis in hkrati most med duhovnim poglabljanjem in vsakodnevnim življenjem, v katerem vsak trenutek lahko postane priložnost za širši vpogled in osebno evolucijo.