V drugem delu knjige Zbudi se in zarjovi, Šri Poonjadži poglobi pogovor, začet v prvem delu. Če prvi del razkriva moč prebujenja in trenutnega uvida, se v drugem delu prostor razširi. Več je tišine med vprašanji, več je nežnosti v odgovorih – kot da bi prisotnost sama postala bolj otipljiva skozi preproste besede. Njegov učitelj Sri Ramana Maharši, mu je direktno prenesel tihi um. Zdaj sam nakloni takšen prenos vsakomur, ki je pripravljen končati svoje trpljenje.

Pojavljajo se teme, ki zadevajo vsakdanje življenje: odnosi, razočaranja, duhovni ponos, izgube, smrt. Papadži ljudi ne odvrača od teh izkušenj, temveč jih usmerja skoznje. V ospredju ni več toliko razblinjanje iluzij, temveč razprtje srca. Odgovori so poglobljeni, včasih igrivi, pogosto presenetljivo nežni. Nič ni izključeno iz resnice, ki jo Papaji osvetljuje – vsak trenutek, tudi najbolj boleč, nosi v sebi možnost razsvetlitve.

Včasih učenec sede pred Papadžija in že brez besed izžareva razumevanje. Drugi išče, dvomi, se bori – a Papadži ne ponuja tolažbe. Njegova bližina ostaja povabilo k tistemu, kar ni osebno, kar ne mine. Ta del knjige zato deluje še bolj kot ogledalo: ne ponuja zaključkov, temveč vabi v tisto, kar se ne da izreči – le živeti.