Na beli steni

»Po mnenjih zdravnikov je bilo že to popolno presenečenje, da sem sploh dočakal poletje. Po napovedih še prvega maja ne bi smel. Če je bilo po tej plati OK – sam sem mislil, da vse obstoječe težave pač sodijo zraven –, pa je šlo telesno z mano precej navzdol. Treba je bilo nekaj ukreniti. Tega se je zavedal predvsem oče in nekega poletnega dne sva se odpravila v hribe. Plezat. Zato, ker sem si plezat od nekdaj želel, in zato, ker sem moral migati, da bi ohranil vsaj skromno kondicijo.«
Leta 1970 rojeni alpinist, fotograf, glasbenik in pisec je pri devetih letih zbolel za rakom. Naslednja leta je povečini preživel po bolnišnicah in vmes, ko je bil pri močeh, zlagoma opravljal gorske vzpone. Pet let kasneje je stal na vrhu Mont Blanca. Odtlej ostenj ni več zapustil ...

Na beli steni je preplet dveh avtobiografskih zgodb: o odpravi in vzponu na še neosvojeni himalajski Peak 41 in zgodbe Urbanovega otroštva, ki se je pričela na zdravniškem pregledu, ko so ga »zaradi male bule v ustih« prvič zadržali v bolnišnici. Sledili sta dve operaciji, obsevanje ter leto in pol kemoterapije. Po tretji operaciji se je stanje počasi izboljševalo. V Chamonixu pod Mont Blancom si je rekel: »Če pridem na vrh, se začnem ukvarjati z alpinizmom.« Še isto leto se je vpisal v alpinistično šolo.